Zaključek prostozidarskega leta je čas, ko pogledamo nazaj in skušamo oceniti kako smo vsi skupaj pa tudi vsak posameznik izpolnjevali zaobljubo, ki smo jo dali ob svoji iniciaciji.

Brez dvoma so naši bratje, ki delujejo v naši najstarejši loži z odlično organizacijo mednarodnega prostozidarskega srečanja pobratenih lož vgradili velik in lepo obdelan kamen v tempelj vsesplošne ljubezni do človeka.

Bratje raziskovalne in izobraževalne lože Quatuor Coronati so nam omogočili podoživljanje izvirnega Schroederjevega ritual s tem, ko so ritual prevedli in potem uprizorili izvedbo v templju. Bistvo rituala je nikoli dokončano ponavljanje dialoga med častivrednim mojstrom stola in vajenca, ki prav s ponavljanjem odgovorov na ena in ista vprašanja omogoča poglobljeno ne samo razumevanje prostozidarske misli, temveč občutenje prostozidarstva, selitev iz zavesti v podzavest in tako počasi nezavedno spreminjanje samega sebe v še boljšega človeka v okviru prostozidarske etike in morale. Prav to je bistvo izvajanja ritualov. Na končno mnogih popotovanjih okoli malih luči prostozidarstva spoznavamo sami sebe, uporabljamo prostozidarsko moč, da se obvladujemo na poti proti lepoti, ki v pomeni dobrodelnost. Vsako delo začenjamo in končujemo v spoštovanju do Velikega graditelja vseh svetov, kar nas definira kot bratovščino zavezano stalni duhovni rasti vsakega posameznika in vseh skupaj. 300 let nazaj so Velikega graditelja vseh svetov naslavljali Bog, v anglosaksonskih narodih pa ga danes naslavljajo kot The Grand Architect of the Universe. Vsi vemo, kako bistveno se naša bratovščina razlikuje od institucij različnih religij in vsi poznamo pomen velikih in malih luči prostozidarstva. Tisto, kar v profanem svetu razdružuje, povzroča nestrpnosti, sovraštva in celo spopade, v naših vrstah ob ljubezni, spoštovanju in strpnosti gradi neuničljive stene Salomonovega templja.

Zaključek prostozidarskega leta je tako ponovno priložnost za obnovitev večnih in zmeraj sodobnih Starodavnih dolžnosti prostozidarja, ki so bila objavljena ob prvi Konstituciji Prostozidarjev leta 5723 v Londonu po zaslugi Br.: Jamesa Andersona. Od prve objave naprej ni bilo zgodovinskega obdobja, ko Dolžnosti ne bi bile uporabne kot navodila oziroma priporočila za moralno-etični okvir obnašanja in delovanja bratov prostozidarjev v ložah in v profanem svetu. Še posebej so koristna v kriznih obdobjih. Vemo, da imajo krize vzroke v diametralno drugačnem delovanju posameznikov od našega, ko brez spoštovanja, strpnosti, prijaznosti in ljubezni hlastajo za osebnimi koristmi in tako onemogočajo nenehni razvoj družbe in družb na poti do splošnega blagostanja.

Živimo v času, ko imamo na razpolago manj kot je potrebno za blagostanje vseh delov družbe ali družb. Ne bi smeli dopustiti, da se deli družbe prepustijo inerciji tokov, dobro znanih iz različnih zgodovinskih obdobij, ko so bili ogroženi temelji človeškega dostojanstva. Ne bi smelo biti  težko deliti, ko je vsega dovolj. Solidarnost in vzajemnost sta edino upanje – HOPE –  lepota v obdobjih pomanjkanja. Ko gre vse drugo navzdol, bi morali prevladovati sočutje, ljubezen in toleranca, včasih celo toleranca do netolerance.

Starodavne dolžnosti prostozidarja predstavljajo zelo strnjen in konkreten okvir delovanja naše bratovščine in hvaležni moramo biti našim predhodnikom in še posebej br.: Jamesu Andersonu, da so kot pomemben del naše dediščine zapisali Starodavne dolžnosti prostozidarja kot skupek ali povzetek večtisočletnih moralno-etičnih norm našega delovanja, ki so se začele z Adamom. Ta je imel nagnjenja za napredne znanosti, še posebej pa za Geometrijo, zapisane globoko v svojem srcu. V Starodavnih dolžnostih prostozidarja je v kratkih stavkih zapisano vse, kar se tiče namena našega delovanja in naših ciljev. Čeprav je bilo v zadnjih več kot 300 letih, kar nekaj poizkusov, da se Starodavne dolžnosti spremeni, dopolni oziroma prilagodi duhu sodobnega časa, so le-te ostale nespremenjene, ker so ugotovili, da je besedilo tako popolno, da se ga ne da izboljšati.

Že v uvodu nam tako Br.: Anderson sporoča, da so Starodavne dolžnosti prostozidarja povzete iz starih zapisov lož Onkraj morja kot tudi istih v Angliji, na Škotskem in Irskem, za uporabo lož v Londonu: potrebno jih je brati ob sprejemanju novih bratov ali kadar tako odredi mojster lože. Mojstrsko stopnjo so namreč uvedli šele 5725, do takrat pa so v ložah delovali le na vajeniški in pomočniški stopnji, mojster pa je bil le eden, izbran po svobodni volji vseh bratov.

Zaključek Prostozidarskega leta je tudi zaradi tega pravilno izbran, da si pred zasluženimi  počitnicami obnovimo tisto, kar nam je samo po sebi umevno in blizu, pa vseeno prepogosto težko izpričujemo z dejanji.

Br.:Anderson je Starodavne dolžnosti zapisal v šestih poglavjih:

1. O bogu in o veri
2. O civilni oblasti, vrhovni in podrejeni
3. O ložah
4. O mojstrih, nadzornikih, pomočnikih in vajencih
5. O upravljanju med delom
6. O obnašanju prostozidarjev v različnih okoljih.

Vprašanje Religije in Boga Anderson definira kot najintimnejši dialog posameznika navznoter, s samim seboj, daleč stran od pripadnosti ali nepripadnosti katerikoli verski instituciji ali gibanju. Zavezan je le osnovnemu zakonu Morale, kjerkoli ga že najde. Ob pravilnem razumevanju Kraljevske umetnosti prostozidar ne bo nikoli neumni ateist ali brezverski liberalec. Hkrati bo zavezan le veri v nekaj višjega, kjer se vsi lahko strinjamo, vse možne podrobnosti, ki bi lahko dobre može na dobrem glasu razdvajale, po puščal ob strani in jih ne bo presojal. Odprt bo za vse dobro, resnično, pošteno in iskreno, kar združuje dobre ljudi. Posledica takšnega razmišljanja bo liberalnost oziroma bolje rečeno toleranca, ki jo prostozidar gradi v sebi in do drugih.

Prostozidar je vedno miroljubna oseba v kraju, kjer živi ali dela. Zmeraj je lojalen do civilne oblasti in nikoli ne sodeluje v zarotah proti civilni oblasti. Če prostozidar v življenju naleti na okoliščine, kjer se pripravlja upor proti civilni oblasti, mora vedno stati prvi v vrsti v borbi za red in mir.

Loža je definirana kot mesto delovanja prostozidarjev. Mora biti vzpostavljena v skladu s konstitucijo. Vsak prostozidar mora biti član lože. V ložo pa so lahko sprejeti le svobodni možje na dobrem glasu. Lože se morajo redno sestajati in delati kontinuirano.

Stare dolžnosti govorijo o posameznih stopnjah in funkcijah in zapovedujejo, da med prostozidarji ni hierarhije. Sposobnejši imajo samo večje dolžnosti in odgovornosti in bratje izmed sebe na odgovornejša mesta izbirajo le najsposobnejše. Pri tem ne igra nobene vloge prostozodarska ali profana starost, niti plemiški naziv. Vsak posameznik se je dolžan učiti kraljevske umetnosti in nabirati izkušnje, da bi jih lahko nesebično in odprto prenašal na nove generacije prostozidarjev, ki morajo brez prestanka prihajati v bratovščino. Harmonija se vpostavi, ko tisti, ki že obvladajo kraljevsko umetnost omogoči, da se drugi le-te od njega učijo in vse skupaj pranašajo na nedoločljiv način na celotno družbo. Noben mojster v ložo ne sme sprejeti vajenca, če zanj nima dovolj dela.

Peto poglavje govori o samem vodenju delavnic in predanosti med brati. Vsak brat, ki so mu zaupane naloge, mora brez opravičila delo opraviti perfektno, brez prekinitev in brez opravičil. Bratje se morajo med seboj sporazumevati spoštljivo in umirjeno in narediti vse, da se spoštuje dostojanstvo prostora lože. Vsa orodja morajo biti skrbno pripravljena, vsi mladi bratje morajo biti natančno poučeni o poteku rituala, da s svojo nevednostjo ne bi ogrozili svečanosti in sporočila rituala. Vsi bratje se morajo med seboj ustrezno naslavljati.

Šesto poglavje določa obnašanje prostozidarjev v vseh situacijah:

1. V loži mora vsakega brata voditi iskrenost do vseh bratov. Nikoli ne sme priti do kakršnihkoli skrivnih dogovarjanj med posamezniki ali skupinami bratov. Delo mora biti resno in svečano. V templju ni prostora za šale ali neresnosti. Dogodki iz lože se na noben način ne smejo prenašati navzven.
2. Po zaključenem delu v loži je treba preprečiti, da se v dobri volji ali razigranosti ne škodi časti lože. Zabava med člani mora biti okviru morale ljudi, ki imajo za cilj humanost in ljubezen do človeštva. Pri razpravah se je potrebno izogniti veri in politiki, saj sta ti dve področji najmočnejša razdiralca ljubezni med soljudmi.
3. Srečanje bratov mora biti zmeraj prijazno. Pogovori morajo biti zunanje kriti, da preprečimo prisluškovanje. Nihče se ne sme znašati nad drugim, saj smo si vsi bratje enaki.
4. V prisotnosti tujcev je potrebno biti še posebej previden v besedah in v dejanjih, da tudi tisti, ki jih naša dela najbolj zanimajo, ne morejo do ustreznih informacij.
5. V okolju domačih in soseščine se moraš obnašati pametno, umirjeno in modro in biti pozoren, da svojih najbližjih nevede ne seznanjaš o aktivnostih v loži. Iz delavnic se ne smeš vračati predolgo po končanju dela, po končanju dela ne smeš nadaljevati v nočno življenje in še posebej moraš paziti, da se ne bi vračal domov okajen. Paziti moraš, da družina ne trpi zaradi udeležb na delavnicah. Trpeti ne sme niti služba.
6. Ob srečanju z bratom druge lože moraš biti še posebno pozoren pri preverjanju ali je res prostozidar. Ko ga prepoznaš, se moraš do njega obnašati kakor do vsakega brata svoje lože in v primeru potrebe po svojih močeh pomagati. Nikakor nisi dolžan pomagati preko svojih moči niti noben brat nima pravice pričakovati pomoči, ki bi presegale tvoje zmožnosti ali sposobnosti.

Nenazadnje moramo prostozidarji Starodavne dolžnosti prostozidarja stalno proučevati in se o ostalih dolžnostih stalno učiti na vse možne načine. Gojiti moramo bratsko ljubezen, graditi verigo in obdelovati grobi kamen. Izogibati se moramo obrekovanju in prepiranju in še tako težke konfliktne situacije reševati na bratski način, sami s seboj, sami med seboj in če ne gre drugače ob pomoči drugih bratov. Le tako bomo lahko nenehno na neprepoznaven način širili našo moralo in etiko tudi v profani svet. In kaj drugega kot to je gradnja simbiličnega templja vsesplošne ljubezni do človeštva?

Prav zaradi osebne čustvene izkušnje ob doživljanju interpretacije Schroderjevega rituala v Loži Quattuor Coronati, ki temelji na ponavljanju dialoga med mojstrom in vajencem, sem se odločil, da v letošnji poslanici obnovim tisto, kar v resniči določa našo bratovščino.

Marko Bitenc

VM VLS