Objavljamo skico Mst. Lože Artes Liberales Europa. Predstavljena je bila na srečanju evropskih Lož z imenom Europa letos maja v Barceloni.

Pismo utopičnega realista

Ne vem, kakšne načrte ima z nami Veliki graditelj vseh svetov, toda neskončno sem mu hvaležen, da lahko živim v utopiji po obeh etimoloških razlagah.

Etimologija izraz utopija razlaga na dva načina, kot »kraj, ki ga ni«, pa je vseeno opisan z vsemi podrobnostmi, vsekakor pa kot mesto, ki je veliko boljše od vseh, ki jih poznamo. Zato ne preseneča druga etimološka razlaga, katere pomen je »dober kraj« – in ta opisuje nekaj, kar je popolno.

Hvaležen sem, da lahko živim del svojega žitja na tem planetu, kot mi je odmerjen, v loži.

V utopiji, ki je to krajevno, in v utopiji, kjer imaginarne vrednote resnično obstajajo.

Neskončno srečen in ponižen pred življenjem moram biti, da je tovrstna utopija pravzaprav moja realnost.

Vendar, dragi bratje, tu govorim le o svoji izkušnji.

Izkušnja enega je kot droben delček mozaika skupnega. Ostaja, vendar le kot eno od neštetih mnenj. Včasih se to mnenje sliši, včasih pa svoje življenje živi skupaj z vsemi mnenji, vtkanimi v vsa mišljenja mozaika bratovščine.

In sveta tam zunaj, tudi.

Včasih se zdi, da se ljudje premalo zavedamo svojih sposobnosti, da lahko živimo v utopiji. V loži, če je ta utopija v vsem najboljšem, kar ta izraz pomeni, nam to uspeva, zunaj lože, v tistem, kar imenujemo realnost, manj. Tam se naš svet zoži, iz vsega velikega, kar nam dajeta prostozidarstvo in loža, se naš svet pomanjša zgolj na tisto, kar nosimo v sebi.

Morda kdo reče: na to smo vsi obsojeni, to je naša realnost, iz lože lahko delčke utopije vsak dan le prenašamo v profani svet, v realnost.

Toda, ali s takim mišljenjem ne vstopamo bolj kot v realnost v –

distopijo?

Torej anti utopijo. V namišljeni realni svet, kot pač kdo razume, kjer je vse neprijetno

in slabo, kjer je sta duševni in svet narave propadla?

Upam, da ni tako. Upam, da je distopija le slaba vest utopije, upam,

da je distopija zato, da se utopija nikoli ne zasanja in nikoli ne

zaustavi.

Realnost je stanje tako duha kot stvari iz materialnega sveta, kjer stvari vidimo kot so, ali kot se nam zdi, da so. Toda, ali ni potem tako, da realnost v sebi vseeno nosi del utopije, če se strinjamo, da je realnost vse, kar je zdaj in kar je bilo, naj bo stvarno, tudi če ni vidno, tudi če stvari niso razumljive ali logične in bi jim težko rekli, da imajo formalno obliko?

Ljubezen je najvišje stanje utopije, a ljubezen je tudi nekaj, kar je bilo in bo v svetu tam zunaj. Utopija je nerazdvojljivo povezana z realnostjo. Še toliko bolj, če si upamo biti dovolj drzni reči, da je realnost tudi tisto, kar se bo zgodilo. Tudi ljubezen ima svoj odsev v prihodnosti. Bratje se ljubimo, ker vemo, da nas bo to ohranilo do odhoda na Večni vzhod.

Naša realnost je biti sposoben živeti v svetu, ki je daleč od idealnega, vendar z umom oprt v Velikega graditelja vseh svetov, se pravi v vrednote prostozidarstva, in ne z umom, priklenjenim na okolje. Kdor to stori, lahko pomaga ljudem okrog sebe stokrat bolj kakor tisti, ki je navezan na svet in priklenjen nanj.

Za našo duhovno pot je potrebna določena mera realizma, treba je spoznati dejansko vrednost obstajajočih stvari. Včasih to pomeni udarce in bolečine. Popačenost profanega življenja smo prostozidarji sposobni gledati z večje višine, z druge perspektive, tudi zato, ker poznamo vrednost in podobo utopije in realizma.

Noge morajo trdno stati na tleh, preden je možno upati, da bo glava lahko poljubila nebo.

Zdi se, da nas prostozidarje realnost slej ko prej nauči, da je edina pot, da smo koristni drugim – biti nekoristen pravzaprav pomeni, da nisi prostozidar.

Kako doseči to utopijo v realnem? Zagotovo ne samo z govorjenjem, s kritiziranjem,   z navezanostjo na aplavz, željo po slavi – bržkone velja opustiti odzive našega ega, vendar je to treba storiti, ne da bi opustili svojo dejavnost.

Svoboden duh je ogromno, vendar je to, da stvari, ki se jih nauči, uporablja zgolj zase, premalo – živeti za prostozidarstvo in v prostozidarstvu nam odpira povsem drugačne poti.

Prvi korak k naši spremembi je sprememba samega sebe. Približevanje samemu sebi je seveda težak proces, saj ga skriva debela zavesa ega, strasti in želja.

Odgovor na to, utopija ali realnost, in – v tem primeru – o utopiji, ki je realnost v loži in v prostozidarskem načinu dojemanja sveta, je mogoče najti zgolj znotraj samega sebe.

Težko? Da, zelo. Vendar pa: kakršne koli motnje ali težave naj se pojavijo je potrebno, da gremo naprej s polnim zaupanjem v naše početje in s tem, da se mu vztrajno in vedno bolj odpiramo, vse dokler tega ne ozavestimo in nam ni težko opraviti velike spremembe. Popolnoma predati se kraljevski umetnosti.

Sem bil v zapisanem utopični realist? Morda, če drži naslednja definicija: »Utopični realist je tisti, ki gleda daleč v prihodnost, ki ima pogum, da se bori za želene ideje in stanje zadev (ne glede na to, kako so videti kratkoročni obeti), in kdor premore zavedanje, da je status quo le kratkoročen pojav.«

V resnici, preprosto povedano, gre zgolj za to, da si vsi želimo, da bi naši in vsi otroci živeli v boljšem svetu. Ne v svetu, ki ga ni, pač pa v dobrem svetu. Utopija ali realnost? Bratje, že za to se splača živeti.

V Barceloni, maja meseca v letu 6017