Poslanica Velikega Mojstra za 6016
1. 6. 2016
Cikel predavanj “Zidarstvo kot metafora”
15. 10. 2016

V nedeljo, 2.10. 2016 so na Blejskem Gradu tri Velike Lože, Italije (GOI), Avstrije in Slovenije v okviru rednega dela Fraternitas Sine Limitibus opravile srečanje in delo, ki mu ni para v prostozidarski praksi. Delo je bilo namreč izvedeno v treh jezikih brez prevoda, saj bratje razumejo jezik prostozidarstva tudi, če ne razumejo nacionalnega jezika.

Na delu je bila obravnavana naslednja skica, ki ima širši pomen, zato jo na tem mestu tudi objavljamo.

 

Čas obletnic in čas tišine

Čas je pisan mozaik, ki ga živimo a le redko opazimo. Ko stojimo danes na preseku med preteklostjo in prihodnostjo, najrazličnejših obletnic, je morda prav, da se za trenutek zazremo nazaj, da bomo lahko jasneje videli naprej. Prihodnje leto bomo praznovali 300 obletnico ustanovitve prve velike lože, neke vrste rojstni dan prostozidarstva.

  1. junija (na praznik Janeza Krstnika) leta 1717 so štiri londonske lože v gostilni Goose and Gridiron v bližini katedrale sv. Pavla, kjer je bil »sedež« prve od štirih lož, ustanovile veliko ložo, da bi z njo postavile krovno organizacijo za vse angleške lože. Izvolile so velikega mojstra in sklenile četrtletno organizirati srečanje predstavnikov lož in enkrat letno skupno zasedanje vseh lož. Ustanovitev velike lože je bila nedvomno odločilen korak pri oblikovanju prostozidarstva, resničnega pomena za prihodnost pa se takratni ustanovitelji še niso zavedali.

Lože so sicer imele korenine v rokodelskih (gradbenih, kamnoseških) cehovskih združenjih, od katerih so prevzele velik del simbolike, a bistvo njihove vsebine je postalo izražanje bratske ljubezni, verske in politične strpnosti. Po burnem obdobju angleške zgodovine, ki ga je zaznamovalo nasilje državljanske vojne, so lože postale tisti kraj, kjer so zaživele ideje strpnosti, človečnosti, bratstva in medsebojne ljubezni ne glede na vero, politično prepričanje, stan ali poreklo. Njihov cilj je postala preobrazba človeštva v človečnosti. Simbolizem, alegorije in diskretnost, ki so jih gojili v ložah, so bili skladni s tradicijo rokodelcev. V središče so lože postavile promocijo bratstva med različno mislečimi.

Ustanovitev Velike lože Anglije pomeni začetek gibanja, ki je kmalu seglo prek državnih meja in si je za svoje poslanstvo izbralo širjenje ideje strpnosti, humanizma in človekoljubja ne glede na nacionalne, rasne, verske, ideološke, statusne in morebitne druge razlike.

Med preteklostjo in prihodnostjo, ne kaže pozabiti izvorov bratstva, ki so živeli tudi na tem prostoru že pred tisočletji, če pomislimo le na bratovščine kamnosekov ali celo na viteze templarje, njihove sicer skromno ohranjene sledi, a vendarle izpričane tudi na večini prostora Srednje Evrope… Na rokopise, ki tvorijo duhovno podlago kamnoseške skupnosti, ter so služili rokodelski, organizacijski, moralni in socialni vzgoji članov. Gotski rokopisi so od kamnosekov zahtevali zvestobo, točno opravljeno delo, poštenost, medsebojno ljubezen in medsebojno podporo pri delu. Simbolično prostozidarstvo je tako nastalo iz vseh teh različnih izvorov zgodovinskih in alegoričnih. Od Noeta, Salomona, Pitagore do Evklida…

In če citiramo prvo Konstituciji UGLE : »/…/ prek praga lože naj se ne prenašajo nobeni osebni prepiri ali trenja, še manj pa razhajanja o veri, nacionalnosti ali politiki. Kot prostozidarji pripadamo samo prej omenjeni splošni veri. Smo pripadniki vseh narodov, jezikov, rodov in govoric in s tem odločno proti vsakemu politiziranju, saj to nikoli ni bilo v korist loži niti nikoli ne bo. Ta obveznost je bila vedno strogo zahtevana in spoštovana /…/«. Ustava je poudarila tudi miroljubnost bratovščine. Morda na prvi pogled suhoparne besede, a vedno znova tako zelo aktualne.

Kot je v 18. Stoletju zapisal brat Gottlieb, da pravega prostozidarja prepoznamo po stanovitnem izvajanju kreposti. Prepoznamo ga po ravnanju, skladnem s pravo mero lepote razsvetljenega razuma, in srčnem, krepostnem in častnem ravnanju. Je kot izdelan zidak svetega templja, v katerem bo nekoč v nebeškem Jeruzalemu za plačilo svojega truda lahko bival pred obličjem večnega graditelja. Od lepote prave mere in enakomernosti v ravnanju je odvisna sreča, razsvetljenost duha in omika srca. Osebna vzgojna naloga je predpostavka za moralnost. 18. stoletje definira prostozidarstvo kot uresničitev te osebne vzgoje znotraj bratovščine kot vzora srečnega življenja: z moralo resničnega končnega smisla bivanja, namreč uživanja resnične sreče, v spoznanju dolžnosti z razumom, očiščenim zablod duha. Vzgaja za krepost, razsvetljenje in srečo. In v tem se lepo navezujejo tudi na prostozidarske stare dolžnosti (Old Charges), ki zajemajo že doktrinarna besedila srednjeveških kamnosekov. Samovzgoja in izkušnja skupnosti pa nista bili sami sebi namen, ampak sta bili podlaga za življenjsko držo in »navodilo« za ravnanje v odnosu z družbo.

In kot je zapisal slovenski pesnik in občudovalec gora, in ker smo danes na Bledu, nedaleč od Bohinja, kjer so se začenjali številni njegovi gorski pohodi v triglavsko pogorje je toliko bolj umestno, da se spomnimo na njegove verze, nastale med gorskimi stenami:

 

Sklad na skladu se vzdiguje

golih vrhov kamni zid;

večni mojster ukazuje:

»Prid, zidar, se les učit!«

 

Nastanek te Vodnikove pesmi leta 1795 lahko razumemo le v kontekstu delovanja ljubljanske prostozidarske lože Dobrodelnost in stanovitnost (1792–1795) in Vodnikovih posrednih, morda celo neposrednih stikov z njo. Vodnik, ki je bil tudi pionir slovenskega gorništva je vedel kako velika učiteljica je narava, posebno gore. Ki ne učijo le s svojo lepoto, ampak izkazujejo tudi modrost velikega graditelja moč narava in oblikujejo globoka prijateljstva tistih, ki se skupaj vzpenjajo na njihove vrhove. Vodnik je bil in ostal svetla luč prostozidarjem in ni se naključno v tridesetih letih po njem poimenovala ljubljanska prostozidarska loža. In ob njeni ustanovitvi so bratje poudarili, da »… masonstvo, čeprav domače v vseh kulturnih narodih, ima predvsem namen, da služi narodu, potem pa v višji stopnji ideji človečanstva…. Prav današnja doba grobega materializma zahteva etično brezhibnih ljudi, glasnikov zapovedi etike v vsem našem javnem življenju. In prav v današnji dobi, ko še vse vre in kipi v naši mladi državi, ko vsi stremimo za uravnovešenje in za notranjo konsolidacijo v našem narodu, je potrebna neprestana zapoved medsebojne strpljivosti, bratske ljubezni, bratske enakopravnosti, ker le to more dati trden fundament…« Ljubljanski bratje so pokazali strpnost, disciplino pa tudi solidarnost, držeč se pregovora »tvoje veselje je moje veselje, tvoja žalost je moja žalost«.

Mogočen mir gora in posebna tišina narave je bila neskončna inspiracija in navdih Vodniku in celi vrsti umetnikov. Tudi danes potrebujemo tišino. Prostozidarsko delo potrebuje tišino. Kot je rekel Goethe: »Ko potuješ potuj v tišini«. Tišino, da se zavemo, da smo, da živimo. Da slišimo in vidimo. Da spregledamo. Vidimo onkraj ritma vsakdana, neskončni urnikov, hrupa ulic, računalnikov, reklam, propagande… Onkraj slepote praznih besed, potrošništva, storilnosti, poročil in hrupne praznine nasploh. Tišina je nekaj kar vedno redkeje najdemo. A loža naj bi bila kraj miru. Tako so zapisali že bratje ilirske lože leta 1811 gesla lože nad vhodna vrata svojega ljubljanskega templja: Mir, tišina in dobrodelnost (»La Paix, le Silence et la Charite«). Kot je dejal Costa so bile v tem geslu zajete temeljne kreposti, za katere so si prizadevali člani lože. Ti naj bi težili k človeški izpolnitvi v krepostih in družabnosti, ki naj bi jo povezovali s čutom za umetnost in modrost. Da loža ostane prostor tišine, otok miru, brezčasni prostor sedanjosti v katerem zadiha modrost nedeljenega časa, tistega časa v katerem živimo. Tišina miru. Mir, ki preglasi nemir našega vsakdana, da lahko zaznamo tihe glasove naše notranjosti. Da ostanejo z nami, in da noben čas ni boljši, kot je sedanji. Loža je kraj tišine, kraj spoštovanja osebe kot take, kraj kulture poslušanja in inspiracije. In kot je zapisal Thomas Bauer 24 colsko prostozidarsko merilo ni le simbol časovne razdelitve, ampak je loža kraj tišine, intuicije brezčasovnih arhitipskih potovanj sonca, letnih časov ne zato da bi jih imenovala temveč, da bi jih živela.

Učinki prostozidarskega dela niso sami sebi namen, ampak so namenjeni plemenitenju v medčloveških odnosih tako znotraj, kot zunaj lože. V tej humanistični misli ni prostora za razredno razmišljanje. In če se spet vrnemo, k opisu iz leta 1811. Prostozidarji naj bi težili k človeški izpolnitvi v krepostih in družabnosti, ki naj bi jo povezovali s čutom za umetnost in modrost. Zavezali naj bi se, da bodo možje časti in poštenjaki, ki bodo ne glede na razlike v prepričanju, veri ali socialnem položaju ravnali bratsko. Odprtost tišine je način sprejemanja svojih bratov in sveta nasploh.

Če se vrnemo za 100 let. Na 200 obletnica prostozidarstva (ustanovitve Združene velike lože Anglije) je padla v leto 1917. V leto vojne. Ne glede na vojno, v kateri je bila Evropa, so jo velike lože obeležile, a poudarki so bili predvsem mirovniški. Od 19.–20. 5. 1917 je Velika loža Ogrske v Budimpešti slovesno praznovala obletnico. Po končanih govorih velikega mojstra Velike lože Ogrske in drugih dostojanstvenikov je dobil besedo v Ljubljani rojeni Janez Karel Barolin (iz mejne lože Sloga) in ogrsko veliko ložo pozval, naj vsem velikim ložam sveta pošlje zahtevo za takojšnjo sklenitev miru in naj organizacija namesto šelestečega praznovanja 200. obletnice stopi v službo sprave med narodi. Njegov nastop je naletel na široko odobravanje. In, ko danes pogledamo okoli sebe, besede o miru nikakor niso izgubile na svoji aktualnosti.

Človeštvo potrebuje »več luči«, kot je vzkliknil brat Goethe. Namreč kot je zapisano, imeli so oči a niso videli. Koliko brutalnosti in tragedij je posledica slepote. Slepote predsodkov, ambicije, sovraštva, ljubosumja. Potrebujemo več luči, da luč prežene senco, ignorance, zla in krivičnosti. Človeštvo potrebuje več luči in več tišine več miru. Da bo videlo, slišalo, da bo živelo. Pomen teh besed izpred sto let ostaja enak tudi za današnji svet.

In če navajam še starešino lože Ljubezen bližnjega Rosenfelda iz junija 1915. Citiram: »Prostozidarstvo ni običajno društvo, ampak neke vrste učilnica, nekakšna specialna šola, v kateri ni profesorjev, kjer je vsakdo učenec in učitelj v eni in isti osebi, kjer se poučuje s primerom in izkušnjami…. V tej visoki šoli ni prostora za dogme lahko jo razdelimo na tri razrede. V prvem mora brat spoznati samega sebe, svojo duševnost in značaj, vrline in slabosti. Samospoznanje in kritična ocena svojih lastnosti je prvi pogoj uspešnega sodelovanja posameznega člena v verigi človeštva. Drugi razred je posvečen preučevanju odnosa brata proti bratu, bratstva proti družbi, tretji razred pa odnosom in potrebam človeštva kot bratske celote. Zanimajo nas mirovne akcije, ukrepi proti revščini in prizadevanja za napredek ter dobrobit človeštva…. Rituali in stare dolžnosti so temelj in vez med vsemi ložami na zemeljski obli…. Vendar pa je vsak brat član lože je dolžan prispevati svoj delež.« (konec citata)

Prostozidarstvo so vrata v drugačen svet, ki je omogočal posamezniku drugačno spoznanje sebe in sveta. Čeprav so imela prostozidarska prizadevanja za univerzalne prostozidarske človekoljubne vrednote imele v preteklosti marsikdaj le omejen vpliv na zunanji svet, prostozidarska bratovščina ni nikoli izgubila upanja na obnovo harmonije in miru po svetu, kot tudi ne percepcijo univerzalizma, kozmopolitizma ter univerzalne bratske povezave, čeprav je v zgodovini marsikdaj obstajala napetost med univerzalnimi prostozidarskimi vrednotami in dolžnostmi posameznih članov lože do lastne države.

Ko nam spomin na eni strani seže nazaj na vse te čase, je zavest o pomenu miru in bratstva samo še toliko večja. In tudi pomen bratskega druženja Fraternitas sine limitibus na stičišču romanskega, germanskega in slovanskega sveta toliko večje. Bratstva, ki ima sicer globoke korenine in ni od včeraj a ni bilo vselej samoumevno. In če se vrnemo k izvorom ter omenim le tri lože iz 18. Stoletja, ki že s svojimi imeni govorijo o prizadevanjih za harmonijo: Tržaška loža Sloga in Harmonija (la Concordia), Mariborsko – Graška loža Združena srca in ljubljanska loža Dobrodelnost in Stanovitnost, govorijo o časih, ko se je rojevalo to bratstvo.

In če kaj potrebujemo Stanovitnost v iskanju tišine modrosti in resnice skrite v kozmični vseprisotnosti, upanja v človečnost, ki verjame tudi v dneh ko se zdi, da se je izgubila.

Oktobra 2001 je bilo v Ljubljani prvo srečanje prostozidarjev iz prostora Alpe Adria (Avstrije, Italije, Hrvaške in Slovenije). Naslednje srečanje je bilo leta 2003 v Trstu z naslovom Bratstvo brez meja (Fraternitas sine limitibus). Kot je na enem teh srečanj dejal Gunther Hödl: Druženje Fraternitas sine limitibus ima za cilj »prizadevanje za svet brez strankarskega duha, sovraštva in nasilja in uničevanja, svet, v katerem si ljudje prizadevajo za resnico, pravičnost, mir in harmonijo /…/ v preseganju vsega, kar ločuje, in oziranju le na skupno dobro.«

Zgodovina ni bila vselej učiteljica in velikokrat ni prizanašala nikomur tostran ne onstran meje. In zatorej naj vrednote, ki nas družijo ter bratstvo presegajo delitve, naj živijo še naprej in se gradijo, da bo mir, modrost tako v naših deželah kot v naših srcih ter da bi se mir in bratstvo širila na vzhod, zahod sever in jug….