PROSTOZIDARJI IN POT DO SVOBODE
29. 11. 2015
Poslanica Velikega Mojstra za 6016
1. 6. 2016

V prvi številki Šestarja v letu 1932 je izšel slovenski članek z naslovom Masonstvo v Sloveniji, ki ga je v slovenščini napisal brat R., ki se na drugih mestih pojavlja tudi kot predstavnik prostozidarskega venčka Valentin Vodnik. Z veliko mero verjetnosti smemo domnevati, da je bil to dr. Vladimir Ravnihar, ki bi bil lahko tudi prvi predsednik venčka Valentin Vodnik. Besede dr. Ravniharja, ki je leta 1935 postal tudi župan Ljubljane, se slišijo, kot da bi bile zapisane včeraj.

Celoten prispevek je z dovoljenjem vzet iz:  Matevž Košir, Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem, Ljubljana-zalozba Modrijan 2015, str. 309 sl.

 

Masonstvo v Sloveniji

Pred več kot sto leti za časa francoske okupacije je bila masonska loža v Ljubljani. Pripadali so jej prosvetljenci našega naroda kakor Valentin Vodnik, Žiga baron Zois, Linhart in drugi. Potem je ugasnila njena luč.

Kaj je vzrok, da se ideja masonstva ni mogla razmahniti in razgibati v narodu slovenskem? Krivda ni bila toliko v nedostajanju ljudi, dojemljivih za masonsko misel. Idealnih, svobodoljubnih, prosvetljenih, etično visoko stoječih ljudi so imeli Slovenci tekom 19. stoletja v vseh dobah dovolj na razpolago. Toda bile so izven njih ležeče prilike, jačje od njih, ki so preprečevale vsak tak pokret.

Ni na poslednjem mestu navesti okolnost, da se je v bivši Avstriji masonstvo smatralo za prevratno, revolucionarno, brezbožno, državo v njenih temeljih ogrožujočo institucijo. Lože, če so obstajale, so mogle biti le tajna, po zakonu zabranjena društva, čijih članstvo bi imelo za vsakogar prav neprijetne zakonite posledice. To stanje je bilo v Avstriji, kjer sta si bila tron in oltar vedno najintimnejša zaveznika, nekaj samo po sebi umevnega. Nihče tudi za časa nemške liberalne ere, ni imel niti poguma, niti moči, da bi v tem pogledu napravil zakonito remeduro.

Potem pa ni prezreti dejstva, da je vse Slovence, stoječe na eksponirani, nacionalno ogroženi postojanki, brez razlike svetovnega naziranja prevzela borba za nacionalno eksistenco. Vsa društva, kakor čitalnice, bralna, pevska društva in vse gospodarske organizacije (zadružništvo) so bile v službi naroda in njegove nacionalne politike. Vsa politična, torej vsa socialna, kulturna, gospodarska misel Slovencem je bila osredotočena na obrambo lastne narodnosti. Tako je bilo prav do poslednjega časa, do prevrata, do razpada Avstrije, ki je bila imela svoj protektorat nad raznorodovalnim procesom slovenskega naroda. Celo borbo med liberalci in klerikalci so mnogi smatrali za luksuz, za od avstrijske vlade po receptu divide et impera zanešeni poskus oslabiti borbene sile narodove, borbo, ki jo je torej z nacionalnega stališča perhorescirati.

Pa bi človek mislil, da bi bila baš ta doba borbe med liberalizmom in klerikalizmom najprikladnejša za masonski pokret. Toda ni bila. Ker je to bila manj borba za načela kakor pa borba za politično oblast dveh strank in še več borba oseb in osebnosti. Povsem pogrešno bi bilo antitezo: liberalizem –klerikalizem istovetiti z naprednjaštvom in nazadnjaštvom. Bili so primeri, da je bil velik liberalec tudi velik reakcionar, in obratno, da je član klerikalne stranke nosil med narod najnaprednejše in najmodernejše misli, zlasti v socialnem in gospodarskem pogledu. Pri tem je pomisliti, da naš preprost človek, naš kmet v srcu ni klerikalen. Temu dejstvu je vodstvo klerikalne stranke moralo dati marsikako koncesijo, ko je na pr. prvotno ime stranke »Katoliško narodne stranke« pod silo razmer izpremenilo v bolj privlačno in mikavno nazivanje »Slovenska ljudska stranka«. Slovenski kmet je pač pobožen in veren. To njegovo svojstvo je vodstvo klerikalne stranke znalo spretno izrabiti v svoje namene. Zloraba verskega čustva narodovega je bila takrat na vrhuncu. Lajični element v stranki, pa je izkoristil to priliko v svoje politične svrhe. Proti temu seveda odpor na drugi strani. Ta druga stran je bila vedno v defenzivi. Nikdar se ni mogla vzpeti do uspešne, sistematične ofenzive, s katero bi bila razgibala mase narodove. Tako je v resnici izgledala borba med liberalizmom in klerikalizmom.

Da to niso bila ugodna tla, da bi v njih kalilo seme masonstva, je umevno. Pa čeprav bi masonstvo s svojo duševnostjo, s svojimi načeli, s katerimi veže v nerazrešeno vez vse svoje članstvo ter zahteva od njega visoko aktivnost v smislu teh načel čeprav bi masonstvo, pravim, utegnilo vse drugače zgrabiti klerikalizem prav ob njegovi korenini, kakor pa je to zmožen storiti breznačajni liberalizem.

Nekoč, nekaj let pred svetovno vojno, je prišla pobuda iz Beograda, da bi se vkoreninila misel masonstva med Slovenci. Sondiranje terena je pokazalo, da za njo ni bilo razumevanja nit v zelo »naprednih«krogih ne.

Eni so mislili, da so vzvišeni nad njenimi ceremonijami, v katerih so ob nepoznavanju bistva masonstva videli vtelešeno masonstvo samo. Drugim je bilo masonstvo preveč fantastino pa premalo realno. Tretjo so bili zopet mnenja da obstaja »napredna stranka«, ki jej naloga da pobija klerikalizem. Kakor, da bi bila glavna naloga masonstva pobijati klerikalizem! Izrazilo se je celo mišljenje, da bi naravnost kompromitirali napredno idejo, ako bi se vezali z masonstvom, ker bi s tem dali klerikalcem v roke močno orožje, češ da so naprednjaki priprega najizrazitejših sovražnikov cerkve in vere. Zopet ugovor, ki temelji na nepoznavanju masonstva. Masonstvo ni bilo in ni sovražnik niti vere niti cerkve kot verske organizacije.

Nekateri so poudarjali, da Slovenci, ki imajo tako razvito Sokolstvo temelječe na sličnih etičnih principih kakor masonstvo ne potrebujejo sporedne organizacije; naj se raje trdnejše oklenejo Sokolstva, ki je vrhu vsega nacionalna institucija, dočim nosi masonstvo na sebi pečat internacionale.

Sokolstvo ni mogoče prispodobiti masonstvu. Sokolstvo ima specijalna sredstva za dosego svojih ciljev. S fizično vzgojo skuša doseči moralno in duševno vzgojo narodovo. Mens sana in corpore sano. Sokolstvo je res slovanska institucija, toda tudi masonstvo, čeprav domače v vseh kulturnih narodih, ima predvsem namen, da služi lastnemu narodu, potem pa v višji stopnji ideji človečanstva.

Po vojni je mnogo gori označenih ugovorov odpadlo. Prav današnja doba grobega materializma zahteva etično brezhibnih ljudi, glasnikov zapovedi etike v vsem našem javnem življenju. In prav današnji dobi, ko še vse vre in kipi v naši mladi državi, ko vsi stremimo za uravnovešenje in za notranjo konsolidacijo v našem narodu, je potrebna neprestana propoved medsebojne strpljivosti, bratske ljubezni, bratske ravnopravnosti, kar glavno more dati trden fundament naši narodni zgradbi. Zategadej smo prepričani, da je prišel čas, ko se Slovencu ni treba več zapirati pred vzvišeno idejo masonstva.