Pred 300 leti formalizirali več tisočletij tradicije
25. 6. 2017
TRISTOLETNICA ZAČETKOV SODOBNEGA PROSTOZIDARSTVA
2. 11. 2017

14. Oktobra je Velika Loža Slovenije vnesla luč v osmo slovensko prostozidarsko ložo, Besede in Dejanja.

Vnos je pospremila skica, katere nekaj odlomkov prenašamo v nadaljevanju:

 

»Being alive in the world is more important than Knowing.« Stuart Kauffman. “Živeti na tem svetu je pomembneje kot vedeti.”

Zakaj smo se zbrali v tem lepem, mogočnem in modrem templju?

Zato, ker je modrina tega bijouja in naše masonerije simbol modrosti?

Zato, ker je bil Jožef Plečnik prostozidar brez predpasnika?

Zato ker je Prostozidarski venček v resnici omogočil gradnjo tega templja?

In zakaj sem v hramu modrosti začel z mislijo, da je živeti na tem svetu pomembneje kot vedeti?

 

Naj na ta vprašanja odgovorim z nekaj zgodbami.

Prva je stara skoraj 1000 let. Napisal jo je  neokonfucionist Sima Guang.

Sima Guang je v svoji knjigi Zizhi Tongjian (1070-1080) napisal čudovito zgodbo o otroštvu, ki je še danes temelj konfucijskega učnega programa na Kitajskem. Zgodba gre skrajšano takole:

Sima je kot otrok vedno bral knjige, medtem ko so se vrstniki igrali. En dan, ko je bil Sima zatopljen v branje v sobi, je na dvorišču med igro eden od otrok padel v vrč z vodo in se začel utapljati. Otroci okoli njega so obnemeli in niso vedeli kaj storiti. Sima je v trenutku skočil iz sobe ter s kladivom razbil vrč in rešil sovrstnika.

Zgodba jasno zarisuje konfucijsko etiko. In hkrati našo. Tisti, ki samo delujejo, kot se otroci na dvorišču samo igrajo, v resnici niso sposobni delovati. Za pravilno delovanje so potrebne besede, ki so v tej zgodbi simbolizirane prek Sima, ki stalno bere. Toda Sima ne ostane pri besedah, ki so predpogoj, ampak v trenutku, ko je to potrebno, skoči in deluje. Dejanja brez besed obstanejo v zmedi. Besede brez dejanj so brezplodne. Že 2500 let, kajti to je že osrednja tema Konfucijeve Analecte.

Besede in dejanja!

Druga zgodba je zgoda o moških in ženskah. V tej zgodbi je moški dal besedo, ženska pa dejanje. Moški, mi, bratje Lože Besede in Dejanja smo dali besedo Ženski, …., ki je udejanjila naše besede v bijouju in tapisu. Ali pa ni morebiti ona prispevala besede, upodobljene v simbolnem svetu bijouja in tapisa, da jih mi lahko zdaj udejanjamo v ritualu? V vsakem primeru pa je nekdo, ki ga ni tu, ki ga nikoli ne bo tu, ubesedil naš načrt. Nočem reči, da je v tem prostoru odsotna ženska odigrala vlogo prav tako fizično odsotnega velikega graditelja. Vsekakor pa nam je članom L. Besede in Dejanja ta igra z žensko kot kreatorko tapisa in bijouja dala veliko inspiracijo za razmišljanje o naših lastnih besedah, dejanjih in ritualu.

Preden pa preidem na poanto zgodbe o Moških in Ženskah, naj opozorim na tipografijo, v kateri so izpisane Besede in Dejanja ter B in D v osrednjem delu bijouja. Tipografijo je odkrila prav …. Z navdušenjem smo jo pograbili.

Pisava je paleo-hebrejska, predlatinska in se imenjuje Ktav Ivri. Uporabljali so jo Judje kakih 150 let pred gradnjo prvega, Solomonovega templja in potem še kakih 750 let do trenutka, ko ga je porušil Nebuchadnezaar leta 587 pred našim štetjem. Gre torej za v temelju NAŠO pisavo.

Ena od značilnosti te pisave je, da se je rojevala v času, ko se je lomila tradicija pisanja od desne proti levi v latinsko smer od leve proti desni. Zato je mogoče to pisavo pisati v obe smeri. Lahko bi rekli: tako levo, kot desno. In jasneje: tako zgoraj kot spodaj. Tako besede kot dejanja.

To je torej zgodba o dveh smereh pisave v zgodbi o dveh spolih. Zgodba o spolu, ki je ustvaril tapis in bijou, pa ga kljub temu ne bo nikoli videl v ritualni funkciji. Ženska kot avtor svojih besed, ki pa je odrezana od dejanj. In prav ta odrezanost ženske od našega protora nam zagotavlja, da lahko mi v miru z besedami med sabo, da bi lahko z dejanji delovali v celotnem svetu!

Ste opazili ta preskok? Tudi sam sem ga opazil šele v trenutku pisanja. Tu, v posvečenem prostoru besed in ritualnih dejanj MORAMO delovati ločeno kot moški, da bi v profanem svetu obeh spolov delovali s profanimi besedami in dejanji. Interakcija z ženskami ni prepovedana. Nasprotno. Je zaukazana. Tako kot z velikim graditeljem vseh svetov.

Zato smo s toliko večjim navdušenjem sprejeli … v svojo profano verigo dejanj.

……

Besede in dejanja. Moški in ženske.

Obstaja pa še ena dvojnost, ki je ne le v tesni povezavi s tema dvema in vsemi ostalimi, ampak je za naše delo celo najpomembnejša.

Tako zgoraj kot spodaj; tako spodaj kot zgoraj.

Mislim, da imamo kot otroci obdobja, v katerem je znanost postala edina resnica, resne probleme s to dvojico. Oziroma: imamo probleme samo s tistim zgoraj, saj znamo živeti samo še tu spodaj, v materiji, v znanstveno dokazljivem. Upam si trditi, da je ta omejenost z znanostjo tudi temeljna ovira na poti nas prostozidarjev pri gradnji simbolnega Solomonovega templja, templja ljubezni. Upam si trditi, da sprejemamo marsikateri ritualni element prostozidarstva, da pa je prav sprejemanje tistega zgoraj kot enakega tistemu spodaj in narobe, nekaj, čemur se postrenesančni otroci in ne nazadnje tudi otroci materialističnega socializma najdlje upiramo. Ponavljamo, a kljub ponavljanju ne verjamemo. Ne verjamemo, ker ni znanstveno dokazljivo. Ker v nasprotju z vrednotami upanja, človeškega in sočutja navsezadnje ne sprejemamo nič, kar ni dokazljivega. A prav upanje, človeškost in sočutje niso znanstveno dokazljivi. Imamo dve nogi, a mislimo, da lahko hodimo samo z eno, materialno, znanstveno; druge, tiste od zgoraj, duhovne, nedokazljive, pa se sramujemo, jo zanikujemo, zavračamo.
Zakaj se torej čudimo naši šepavosti?

Verjamem, da je v tej čitalnici Sima Guang, ki bo zaslutil, da smo vsi tukaj zbrani morebiti utapljajoči se v vrču, v katerem ne vidimo temeljne ontološke povezave med besedami in dejanji, med zgoraj in spodaj, med ying in yang – in bo kot Solomon presekal/razbil ta gordijski vozel, ta vrč. Treba je razbiti vrč, presekati vozel, če hočemo besede povezati z dejanji. Nekaj mora umreti, če hočemo živeti polno prostozidarsko življenje. Najmanj, kar mora umreti, je ego. Ego misliti, da veš vse. Ego misliti, da je znanost sposobna razložiti vse. Kajti več kot veš, manj živiš, v skladu z uvodnim izrekom.

….

Tako zgoraj kot spodaj vedno bolj postaja mantra ne le nas, prostozidarje in alkimiste, ampak tudi za del resnih znanstvenikov. Ti vedno bolj ugotavljajo, da sveta ni mogoče zreducirati na en sam princip, na eno samo prapočelo. Tako Stephen Jay Gould uvaja koncept NOMA, nonoverlaping magisteria. Njegova dobro podkrepljena teza je, da se svet zgoraj (spiritualni) in svet spodaj (materialni) ne prekrivata – a da sta oba enako relevantna. Vsak koherentno razlaga samega sebe, ne more pa drugega. Niti ni eden vzrok drugemu ali pomembnejši od drugega. Preprosto soobstajata.

Nadgradnjo tega dualizma pa je ustvaril Stuart Kauffman, ki je avtor uvodnega izreka, da je pomembneje živeti kot vedeti. Kauffman vzpostavi dualizem med aktualnostjo in potencialnostjo in na križišče med eno in drugo realnostjo postavi nas, človeka. Človek s svojo spiritualno močjo, močjo, ki kreira vizijo, v vsakem realnem trenutku iz najbližje potencialnosti ustvari novo realnost. Primer: med brati ustanovitelji Lože Besede in Dejanja je bil tale ritual vnosa luči zamišljen kot vizija. Na poti do te vizije smo po poti mnogih pretvorb potencialnega v aktualno prišli do končne aktualizacije te vizije, tu in zdaj. Misel, besede so se pretvorile v dejanja. In to dejanje danes je že preteklost, ki ga moramo nadgraditi z novimi besedami, novo vizijo, ki bo omogočila novo pretvorbo, nova dejanja. Tisto zgodaj z vsakim našim dejanjem postaja to spodaj in s tem prehodom omogoča kreacijo novih potencialov, novih vizij zam zgoraj.

Razbili smo vrč, presekali vozel – in s tem ustvarili možnost za brez števila novih vrčev, ki jih bo potrebno razbiti.

Kakšni so ti vrči, to pa je vprašanje ne le za brate L. Besede in Dejanja, ampak za vsakega v svetovni verigi prostozidarstva.