Velika Loža Slovenije

PRVI ZAČETKI PROSTOZIDARSTVA
NA SLOVENSKEM

 času habsburške monarhije je pretežni del ozemlja sedanje Republike Slovenije po upravni razdelitvi tiste dobe spadal v Notranjo Avstrijo. V 18. stoletju je prostozidarska tradicija z Dunaja segla tudi na slovensko ozemlje. Leta 1998 je slovenski zgodovinar mlajše generacije na podlagi na novo odkritih arhivskih virov zbral izčrpne podatke o delovanju lož na ozemlju Notranje Avstrije v 18. stoletju (Matevž Košir: Prostozidarstvo v habsburški monarhiji v 18. stoletju ter prostozidarski loži "Zu den vereiningten Herzen" v Mariboru ter "Zu Wohltätigkeit und Standhaftigkeit" v Ljubljani; Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino XLVI, 1998).

vtor v omenjeni razpravi navaja, da je prva, v virih dokazana loža, delovala od leta 1773 v Trstu pod imenom La Concordia. Leta 1774 je štela dvanajst članov in je tega leta kot prava škotska loža dobila konstitucijo iz Prage. Nekaj let pozneje, najverjetneje leta 1776, je bila ustanovljena loža "L'Harmonie et La Concorde universelle" oziroma "Zur wahren Eintracht und Harmonie". Med njenimi člani je bil tudi grof Turjaški. V Trstu so po vsej verjetnosti delovale tudi druge lože, vendar je bila po letu 1785 aktivna najverjetneje samo še loža "Zur wahren Eintracht und Harmonie".

 Gorici je delovala loža "Zur Freimütigkeit", ki je leta 1785 štela petnajst članov. Seznam članov goriške lože je ohranjen v zbirki Vertrauliche Akten v Dunajskem Haus - Hof- und Staatsarchiv. Goriška loža je bila najverjetneje umeščena leta 1784 in je z delom prenehala leta 1786.

 Mariboru je bila leta 1782 postavljena loža "Zu den vereinigten Herzen". Njen prvi mojster stola je bil upokojeni svetnik uprave v Banatu Johann Wenzl Maria Graf Pötting, ki je v Maribor prišel leta 1782. Pötting je bil mojster stola v loži v Temišvaru in vodja krožka Rosenkreuzerjev na Češkem. Mariborsko ložo z imenom "Zu den vereinigten Herzen" je 15. novembra 1782 priznala dunajska loža "Zur wahren Eintracht". Kot prva in popolna loža sv. Janeza je mariborska loža zaprosila tudi za ustanovni patent. Bratje so se srečevali na gradu Radvanje nedaleč od Maribora. Na seznamu, ki je bil zapisan 27. marca 1873 in poslan avstrijski deželni loži, je navedenih 14 imen.

 loži, ki je bila sestavljena dokaj na hitro, so nastala nesoglasja in nezaupanje do mojstra stola. O Pötting in "ceremonijah" na gradu naj bi razpravljala vsa okolica Maribora. Zato je Pötting avgusta 1783 sklenil, da bo ložo preselil v avstrijski Gradec (Graz) in prek gubernija zaprosil cesarja, naj mu dovoli ustanoviti ložo v Gradcu. Državna pisarna mu je ložo dovolila ustanoviti pod pogojem, da oblastem razloži vse prostozidarske skrivnosti.

li je Ptting sploh odgovoril in kaj je povedal, ni mogoče ugotoviti. Znano je le, da je konec leta 1783 na veliko veselje svojih nasprotnikov odstopil kot mojster stola in zapustil ložo. Kmalu nato je na Dunaju umrl. Pri nadaljnji selitvi lože in njeni postavitvi v Gradcu je vidno vlogo odigral artilerijski major Aleksander pl. Ender, ki je bil član dveh praških lož. Leta 1783 je prišel v Gradec ter priporočil Saureja in Schwitzna, da so ju sprejeli v eno od praških lož. Oba brata sta nato odigrala pomembno vlogo pri nadaljnjem vodenju lože. Junija 1783 je loža iz Prage dobila ustanovitveni patent in bila 24. junija 1783 svečano umeščena. Za mojstra stola so bratje izvolili Žigo barona Schwitzena. Loža se je preselila v Gradec, kjer je leta 1785, v času, ko je Jožef II. izdal svoj prostozidarski patent, štela že 82 članov. Naj omenimo, da loža pod istim imenom deluje v Gradcu še danes.

 Celovcu je bila leta 1783 umeščena loža "Dobrodelna Marianna" ("Zur wohltätigen Marianna"). Pri ustanovitvi lože je pomembno vlogo odigrala nadvojvodinja Marija Ana, ki se je leta 1781 po smrti svoje matere cesarice Marije Terezije preselila v Celovec. Bila je v tesnih stikih z dunajsko ložo "Zur wahren Eintracht", posebno še z Ignacom pl. Bornom. Celovška loža je prenehala delovati leta 1786 po uveljavitvi prostozidarskega patenta. Podatke o članih lože najdemo v knjigi R. Cefarin; Kärnten und die Freimaurerei, Wien 1932.

 razpravah so zelo skopi podatki o ljubljanski loži "Dobrodelnost in stanovitnost". Matevž Košir poroča, da ložo omenjajo France Kidrič, Vodopivec, Nenezić in drugi. Kidrič, ki na več mestih omenja ložo, piše, naj bi bila ustanovljena 5. aprila 1792 v Ljubljani. Njeno delo naj bi prenehalo, še preden je dobila Konstitucijo iz Berlina. Članov ljubljanske lože Kidrič ne omenja, razen domneve, da naj bi bil med njimi tudi prvi slovenski zgodovinar in komediograf Anton Tomaž Linhart. Nenezić je napačno povzel Kidričevo razpravo o francoski ilirski loži in je njene člane iz leta 1813 štel za člane lože "Dobrodelnost in stanovitnost" iz leta 1792.

oslej neznane podatke o ljubljanski loži je Košir odkril predvsem v razpravi Gustava Brabbeja: "Die Loge Zur Wohltätigkeit und Standhaftigkeit im Orient von Laibach (5793)", ki je bila objavljena v Allgemeine Österreichische Freimaurer Zeitung, III, Wien 1876 (str. 30.35). Brabbe v uvodu navaja, da je razpravo napisal na podlagi doslej še neuporabljenih rokopisnih virov. Veliko zanesljivost podatkov, ki jih navaja Brabbe, na primer glede prejšnjega članstva ljubljanskih bratov v drugih ložah, potrjujejo dokumenti posameznih lož tako v hišnem, dvornem in državnem arhivu na Dunaju, pa tudi v Deželnem arhivu v Gradcu. Člani dunajske lože "Sveti Jožef" so 1. maja 1792 pisali Veliki nemški loži v Berlinu, da se pripravljajo na ustanovitev lože "Stanovitnost in dobrodelnost" v orientu Ljubljana. V Ljubljani se je, verjetno aprila 1792, sestalo več prostozidarjev in izrazilo željo, da bi v Ljubljani ustanovili regularno ložo. Vsak od navzočih je moral predložiti dokument, da je prostozidar, da je bil sprejet v regularno ložo in v katero stopnjo je bil povišan. Omenjenega srečanja se je udeležilo 13 bratov, od tega osem mojstrov, en pomočnik in štirje vajenci. Za začasnega mojstra stola so imenovali barona Bernarda Rosettija, za začasnega sekretarja lože pa Aloisa Kappusa pl. Pichelsteina. Originalni, vendar nedatirani protokol o zasedanju, so poslali dunajski loži "Sveti Jožef" in jo prosili za konstitucijo. Drugega junija 1792 so dunajski bratje poslali prošnjo iz Ljubljane skupaj z menico za 18 dukatov Veliki Loži Nemčije v Berlin. Dokumentom iz Ljubljane so dodali še svoje priporočilo in odločno podprli prošnjo ljubljanskih bratov. Ker so v Berlinu zadevo z ljubljansko ložo jemali zelo ležerno, je ljubljanska loža dobila konstitucijo šele poleti 1795. Komaj je ljubljanska loža začela z delom, je leta 1795 izšel dvorni dekret avstrijskega cesarja Franca I. o prepovedi prostozidarskih lož. Že pred tem je delala poredko, ker je bil velik del njenih članov vojakov, ki so bili pretežen del svojega časa na pohodih zunaj Ljubljane. Leta 1795 loža verjetno ni več delovala. V devetdesetih letih 18. stoletja je obstoj samostojne lože v Ljubljani domnevala tudi policija, vendar je takratni guverner dežele Kranjske grof pl. Gaisruck 23. septembra 1793 pisal policijskemu ministru, da prostozidarji v deželi nimajo svoje lože in da ne more sporočiti, kolikšno je število prostozidarjev v deželi. Guverner očitno ni resno upošteval denunciacij, ki jih je prejela ljubljanska policijska direkcija ali pa je morda celo ščitil prostozidarje.

ojster stola baron Rosetti (rojen 1756 v Ljubljani, umrl 1817 v Trstu) je bil v policijskih seznamih evidentiran kot prostozidar. Obenem pa je bil tudi vplivna oseba v deželi in so ga vedno znova imenovali na pomembne položaje v državni upravi. Lahko domnevamo, da pri tistih prostozidarjih, ki niso bili preveč izraziti frankofili, članstvo v loži tudi po prepovedi lož leta 1795 ni negativno vplivalo na njihovo kariero.

jubljanska loža je bila ustanovljena v času, ki je bil zelo neugoden za prostozidarstvo. Umeščena je bila kot poslednja loža v Avstriji 18. stoletja, v času, ko so se uspavale tudi zadnje dunajske lože. Zaradi neugodnih razmer in ker so skoraj polovico članstva sestavljali vojaki, je bila njena dejavnost verjetno dokaj skromna. Po drugi strani pa je bila prav ljubljanska loža ena zadnjih delujočih lož v habsburški monarhiji 18. stoletja.

ošir v svoji razpravi piše, da želi predstaviti tiste prostozidarje, ki so bili rojeni v slovenskih deželah, ali pa so bili večinoma tesneje povezani z njimi. Po imenih navaja približno štirideset izpričanih prostozidarjev iz 18. stoletja. V loži, ki je delovala v Gradcu, jih je bilo 24, v mariborski loži 14, v ljubljanski 13, v različnih ložah na Dunaju 10, v tržaški loži 3, v celovški 2 in po eden v ložah v Budimpešti, Linzu, Pragi, Mnchnu, Gentu, Ebenauu in v Amsterdamu. Za prvi dve loži v Gradcu in v Mariboru so seznami članov dobro ohranjeni, kar velja za ložo v Mariboru za leto 1783, za ložo v Gradcu pa za čas od 1784 do 1786. Spisek članov ljubljanske lože je Košir povzel po razpravi G. Brabbeja. Za čas vladanja Jožefa II. so dobro ohranjeni tudi seznami nekaterih dunajskih lož. Velika verjetnost je, da bi pri podrobnejšem pregledu seznamov našli še koga iz slovenskih dežel.

radiva lož v Trstu, Celovcu in Gorici avtor razprave še ni mogel pregledati, tako da objavljeni seznam še zdaleč ni dokončen. Poimenski seznam, ki ga avtor objavlja v svoji razpravi, presega okvir te spomenice, zato ga ne navajamo.